David Helfgott me razsvetli
Rowland Barkley, 1997

David Helfgott igra otipljivo z dušo, ljubkujte svoje tipke, dotakne se čustvenega tkiva vesolja, ko igra, in ustvarja mnogo več kot le zvok. Dotakne se nečesa božanskega in človeškega, povezuje ju v tok skozi zvok. Vzdržuje  svojo zagonetno globino, njegov velik klavir stoji na odru, oblikovanem za velik klavir v svojem salonu, v obljubljeni deželi, Avstraliji.

Nedavno je (februar 1997) sedel z mano pri klavirju momljaje : "Vse  so same slike, same slike, in če ena slika ne deluje, poskusi drugo in pianist je slika.” Moja izkušnja je bila, kot da je on - tako majhen in slaboten, ki ljubkuje narahlo in zapeljivo tipke gradil slike kot sistem osredotočenja. Potem je skozenj stekla ta močna božanska energija in se me z umetniškim šokom dotaknila, energija, ki se je ne da uspavati, da pa se jo morda ukrotiti z umetniškim izrazom.

Ali je globoki Jaz v trebuhu vsakega od nas in z močjo in modrostjo sveti nerazložljivo in močno daleč onstran vsega našega spoznavnega Jaza v glavi ? Ali  so zato veliki umetniki tukaj, da to mešajo znotraj nas?

David ima srečo, da je njegova vzgoja zakodirala motivacijo za ves ta domet moči, ki prihaja skozi njega, z izvajanjem in izvrstnostjo, ki sta vcepljena kot višji vrednoti. Žal  je bil prisiljen biti izvrsten, da je  “oče” dobro izgledal, žal pa njegova človeška osebnost ni bila strukturirana, da bi vgradila veselje svoje duše.

Kjer je klavir in občinstvo, vzpostavi parametre umetniške evokacije in božanski David zasije skozi.  Ali bi lahko bil tukaj prisoten Genij v vsakem od vas, hrepeneč , da se izrazit?

Zaprli so ga, ga drogirali in kaznovali z elektrošoki, ker je govoril v nevsakdanjih vzorcih. Vendar je njegov umetniški Jaz preživel: dajte mu klavir, občinstvo, in ljubezen steče skozi vsako noto.

Enako kot je zaporniška celica Nelsona Mandele zdaj turistična atrakcija za mir, bodo morda Davidove stare sobe psihiatrične bolnišnice postale pradavni muzej, na komaj verjetne dni, ko se psihologi še niso spomnili na dušo. To kar je vprašljivo , ni prizadevanje zdravnikov, da naredijo to, kar so se naučili na univerzi, temveč ali obstaja kakšno koli smiselno »zdravljenje« za dušo, ki dela brez brezpogojne ljubezni. Kakšna je funkcija političnega pristopa do duševnosti, ki predpiše droge za zasvojenost, da normalizira obnašanje? To so glavna vprašanja, ki jih proučujejo v mnogih državah, več kot 30% teh receptov ki jih predpišejo zdravniki, sodi v to kategorijo.

Ker sem bil gotovo privilegiran, da sem izkusil, kako David komunicira drugače kot na „normalni“ linearni način,  pa je bilo za psihiatre očitno nemogoče halucinirati iz tega, da je bil zunaj dosega.  Ima veliko bolj razvite slušne sposobnosti kot kdor koli, ki sem ga srečal. Posluša televizor in radio, medtem ko vadi na velikem klavirju in govori v drugačnem ritmu in odgovarja po tihem na vse, kar je rečeno zunaj dometa normalnega poslušanja, tudi če ne bi bilo mnogo drugih glasov, ki so pritegnili njegovo občutljivo slušno pozornost.

Najpogostejši razlog, zakaj ljudje dajejo nalepke drugim kot “neumen” “blazen” ali druge takšne izraze, je, da drugi ne gleda na svet, na način, na katerega bi ga bilo treba gledati. Iz umetniškega stališča se zdi svet velikokrat popolnoma blazen. Umetnik lahko vidi ustvarjalno moč v človeških očeh, preblisk, iz katerega lahko ustvari nekaj veličastnega in če oni tega ne zmorejo, jim je spodletelo ohranjati zavest, ki je normalna sposobnost za umetnika.

Veliko ljudi zunaj običajnih prijateljskih stikov uporablja soglasno resničnost, da se držijo v bolečini, fiksirani so v prepričanjih, ki vzdržujejo vojne poglede na svet, kar jih drži v duhovnem otroštvu in v zastarelih načinih razmišljanja. Iz perspektive velikih umetnikov, je lahko zelo boleče gledati, kako duša izginja iz oči nekoga direktno, ko se umaknejo iz umetniške dejavnosti.

Celo življenje Davida Helfgotta postavlja zame pod vprašanj sam pojem o tem, ko kdor koli razsoja o duševnem zdravju drugega.
Sij je mojstrsko delo v tem, da ima vaš kreativni zagon malo izbire in ne more drugega kot da se poistoveti  z “Davidom Helfgottom” kot z arhetipom in zahteva izraz.

Večina vzburjenja pri gledanju katerega koli filma nastane, ker gremo v identifikacijo v globokem transu z glavnimi igralci. Junak se izogne nevarnosti in počutite se olajšane in čeprav bi bil  ubit, metaforično čutite, da obstaja izhod iz situacij, s katerimi ste opravili. Meni je šlo na živce veliko filmov, ki naj bi prikazovali življenje kreativnega človeka, ker je v filmu redko kakršna koli podobnost z notranjim svetom umetnika.

V  »Siju« (Shine)”, je končno pristno predstavljena umetnost. Fascinantno je, da je film “Shine” prijel 7 nominacij za Oskarja, za zgodbo z dobrimi novicami o resničnem umetniku, ki je živ in ki v resnici izvaja to delo, ki je prikazano v filmu. Vprašujem se, katero obliko umetnosti bo prikazal morda naslednjič?

Malo ljudi  zavestno ugotovi, kako postavijo vzorce v svoji glavi in pritegnejo prihajajočo energijo. Z Davidom imamo resnično zelo redko priložnost, da so vzorci, ki jih uporablja za osredotočenje moči genialnosti, zvočni, kar je prekrasen primer za študij te redke veščine.

Moje prakticiranje nekaterih Davidovih jezikovnih vzorcev mi je že ustvarilo sposobnost jasno slišati več istočasnih glasbenih stilov v svoji glavi. V Davidovih jezikovnih vzorcih so zelo močne oblike za umetniško motivacijo, ki jo nameravam izmojstriti.

Zdi se, da je zavestni um le majhno okence, od vsega tega, kar ste. Če bi bil vaš um visok 50 čevljev, bi bil vaš zavesten um morda okence, veliko en inč.. David ima v tej metafori odprtih vseh 5 čevljev, kar je zelo redko razvita sposobnost in se zmeraj ne meni za soglasno realnost, ki štrli preko okenca velikega en inč v pravo realnost.

Davidove ubeseditve obsegajo nivo, ki bi ga bilo zelo dobro raziskati. Največje vprašanje mojega življenja je bilo, zakaj jaz osebno včasih izvajam psihični jazz tako, da se to ljudem zdi briljantno, po navadi pa slabše, kot vem, da se to da izvesti. Hotel sem slišati razliko in ob poslušanju Davidovega glasu lahko slišim, kje je razlika. Vso svojo modrost  položi na pladenj za vas, in močno zmoti vašo samozadovoljnost, ter prebudi tako vašo motivacijo, da vstanete in nekaj naredite. Sedaj in hitro. Če se želite raje usesti na svojo zadnjico in pozabiti, kdo ste v resnici, in se ne vznemirjati, da bi delali, kaj kreativnega, vam bo David postal zares neprijeten.

Helfgottov CD Rachmaninov kaže nekaj strašanske moči nežnosti. Opisal mi je “Rach III” kot boj med življenjem in smrtjo.Po navadi je to del glasbe, ki se igra različno drugače, boj kot žrtve, prej kot boj avanturista. Nikoli pred tem ni igral tega z več nežnosti, čeprav ima več moči. Vsakokrat, ko to slišim, močneje jokam, čeprav nimam slike, spominov, samo močan JE.

Na avstralskem televizijskem programu so ga vprašali, katere dele igra, kadar je jezen. Zaigral je jezno delo in rekel: ”Seveda, nikoli ne igraš klavirja, če si jezen, ti ljubiš in ljubkuješ vsako tipko klavirja.”

Genialne sposobnosti umetnikov so popolnoma in skrajno nekontrolirane in čudovito nerazumljive. Kadar se bo socialna osebnost primerno dokopala do vzorcev, in ko bodo prsti uzurjeni v dovolj vzorcih veščin, bo kanal odprt za moči, ki lahko tečejo skozenj. Ne da bi poskušali glasbo nadzorovati, omogočite lepoti, da se pretaka tako, da zdravi družbo.

Ko bo dovolj ljudi obnovilo svoje umetniške sposobnosti, se bo zgodila verižna reakcija.
Preden je zapustil Avstralijo zaradi odhoda na turnejo pred nekaj tedni je Gillian Helfgott  imela polmetrski kup navdušujočih pričevanj za svojo knjigo o Davidu “ Ljubim te do vseh koncev in koščkov.”

Resnični genij je nevaren za vso soglasno realnost človeštva. Druga pot izreči prav to stvar je, da ima resnična ljubezen sposobnost raztopiti vse iluzije in prepreke, čeprav je treba iluzijo, da je vse strah najprej odpraviti. Ljudi rečejo, da je zemlja v nevarnosti, vendar ni. Vsak čas si lahko popraska hrbet in se nas otrese kot bolh. Zemlja ni v nobeni težavi in tudi nikoli ne bo. Vendar pa je zgodovina, kot jo pišejo ljudje dvomljiva, če je umetniki ne rehabilitirajo zdaj, in prav to se dogaja.

David Helfgott je imel na 50 rojstni dan koncert v Tivoliju v Kopenhagnu 19. maja to leto, in vstopnice so bile razprodane v 2 urah. Verjamem, da ta popularnost temelji na sposobnosti njegove duše, da oddaja čisto ljubezen iz vsake note in nezavedni umi občinstva so to izbrali za poučno izkušnjo zavestnemu umu, ob dostavi sporočila »Tudi jaz se lahko vrnem. Vrnem v umetniškem smislu in v smislu, kdo v resnici sem.

<H5">David Helfgott hat mich Erleuchtet
Rowland Barkley, 1997

David Helfgott spielt antastbar mit seiner Seele, er streichelt liebevoll seine Tasten, er berührt Ihr gefühlvollstes Gewebe des Universums, wenn er spielt, denn er Erschöpft mehr als nur einen Ton. Er berührt etwas Göttliches und Menschliches, er verbindet beides in einen Fluss, durch den Ton. Er erhält die Rätselhaftenschwungtiefen und sein großes Klavier steht auf der Bühne, geformt in seinem Salon, für sein großes Klavier, in dem (versprochenem) "Promised Land", Australien.

Kürzlich (Februar 1997) saß er mit mir murmelnd vor dem Klavier: „Alles sind nur Bilder, lauter Bilder, und wenn ein Bild nicht Funktioniert, versuch es mit einem anderen, auch der Pianist ist ein Bild.“ Meine Erfahrung war, so als ob er – so klein und schwächlich, der liebkosend zärtlich und verführerisch seine Tasten aufbauend, seine Bilder als ein System  der Konzentration sah. Danach rannte durch ihn diese starke göttliche Energie und berührte mich mit einem künstlichem Schock, diese Energie, diese man nicht Einschläfern kann, aber man kann sie vielleicht zähmen mit einem künstlichen Ausdruck.

Oder ist in unserem Bauch, das tiefe ICH eines jeden von uns, mit der Kraft und Weißheit, scheinend und unerklärlich und kräftig, weit Jenseits unseres erkennenden Ich’s im Kopf? Oder sind deswegen große Künstler hier, um alles in uns durch zu rühren?

David hat das Glück, das in seiner Erziehung die Motivation, für all seine kräftige Reichweite, einkodiert ist, die durch ihn kommt, mit dem ausführen und mit der Großartigkeit, die Ihm als ein höherer Wert eingespaltet wurde. Leider war er gezwungen großartig zu sein, damit sein »Vater« gut aussah, und leider war aber nicht seine Menschliche Persönlichkeit strukturiert, um das Glück seiner Seele einzubauen.

Wo das Klavier und das Publikum ist, da stellt er die Frequenzen der Künstlerischen Evokation ein und der Göttliche David erscheint dadurch. Könnte hier vielleicht in jedem von uns ein Genie sein, sehnsüchtig um sich auszuleben?

Man hat ihn eingesperrt, ihn mit Drogen vollgestopft und mit Elektroschocks bestraft, das alles, weil er von nicht alltäglichen Mustern gesprochen hat. Trotz allem hat jedoch sein künstlerisches ICH überlebt: geben sie ihm ein Klavier, das Publikum und die Liebe fliest in jeder Note über.

Genauso wie die Zelle in der Strafanstalt von Nelson Mandela jetzt eine Touristin Attraktion ist, werden vielleicht Davids alte Zimmer des Psychiatrischem Krankenhauses ein uraltes Museum werden, auf fast nicht glaub würdige Tage, wo sich die Psychologen noch nicht erinnert haben, das es eine Seele gibt. Das was jetzt fraglich ist, ist nicht das bemühen der Ärzte, das sie das machen, was sie auf der Universität gelernt haben, dennoch sich fragen, gibt es irgend eine wirkungsvolle „Behandlung“ für die Seele, die ohne Bedingungslose liebe erfolgreich ist. Welche ist die politische Funktion, des Beitretens zur Spiritualität, wenn man Drogen verschreibt für Abhängigkeit, um Verhaltensweisen zu normalisieren?  Das sind die Hauptfragen, die in vielen Ländern geprüft und erforscht werden, mehr als 30% dieser Rezepte, die die Ärzte verschreiben, gehören zu dieser Kategorie.

Weil ich bestimmt oft bevorzugt war, um zu erleben, wie David anders kommuniziert als auf die übliche lineare „normale“ Art, war es anscheinend für die Psychiater offensichtlich unmöglich aus dem heraus zur Sinnestäuschung das er außerhalb des erreichbaren war. Er hat viel mehr seine »Hör“ Fähigkeiten entwickelt als irgend jemand anderes, denn ich getroffen habe. Er kann dem Fernesehen und Radio zuhören währenddessen er auf seinem großen Klavier übt und spricht in verschiedenen Rhythmusseen und leise flüsternd beantwortet er alles was außerhalb der normalen Reichweite des Zuhörens gesagt wurde, auch wenn es nicht viele andere Töne gäbe, die seine sehr empfindliche Hörerische Fähigkeit aufmerksam gemacht hätten.

Der häufigste Grund, warum die Menschen anderen Ethikenten anhängen, wie »dumm« »verrückt« oder andere solcher Ausdrücke, ist das der andere nicht auf die Welt schaut, auf die gleiche Art, wie man halt auf sie schauen müsste. Aus dem Künstlerischen Blickwinkel schaut die Welt sehr oft total verrückt aus. Ein Künstler kann die Schöpferische macht, in den menschlichen Augen sehen, ein Funke, aus den er etwas Majestätisches erschaffen kann, und wenn diese es nicht können, sind sie beim erhalten der Bewusstseinsebene gescheitert, die eine normale Fähigkeit für einen Künstler ist.

Viele Leute außerhalb des gebräuchlichen Freundschaftlichen Kontakts gebrauchen die übereinstimmige Wahrheit, das sie sich in dem Schmerz halten, sie sind mit Überzeugungen fixiert, die den Blickwinkel auf den Krieg in der Welt instandhalten, das hält sie in der Kindlichem und Altertümlichen Denkweise. Aus der Pesrespektive der großen Künstler ist es sehr schmerzvoll zuzuschauen, wie die Seele direkt vor deinen Augen aus jemanden verschwindet, wenn er sich aus der Künstlerischen bange zurückzieht.

Das ganze Leben von David Helfgott stellt für mich unter Frage, den alleinigen Ausdruck über das, wenn irgendjemand über den geistigen Gesundheitszustand des anderen Urteilt.

Der Schein ist des Meisters Werk in dem, das ihr kreativer Schwung wenig Auswahl hat und kann nicht anders als sich mit »David Helfgott« gleichzustellen, wie mit dem Archetypen der den Ausdruck verlangt.